Žirija za Borštnikov prstan

JERNEJ LORENCI
Jernej Lorenci (1973) je v rani mladosti začel spoznavati oblike gledališke umetnosti, v srednješolskih letih pa je pod okriljem Mrtvega gledališča Maribor režiral prve uprizoritve. Za gledališko umetnost ga je v svojem Dramskem studiu dokončno navdušil dramatik in dramaturg Vili Ravnjak. Po končani Prvi gimnaziji Maribor je vpisal študij režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, kjer je študiral pod mentorstvom Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča. Leta 1996 je na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana postavil diplomsko uprizoritev Sofoklejeve Antigone, s katero je tri leta kasneje tudi diplomiral. Leta 1997 je bil med soustanovitelji Gledališke šole Prve gimnazije Maribor. Po študiju je režijske izkušnje nabiral v domala vseh slovenskih poklicnih gledališčih, pa tudi na Reki, v Zagrebu, Trstu in Sarajevu. V Prešernovem gledališču Kranj se je prvič predstavil z drzno postavitvijo kultnega besedila sodobne dramatike Kako jemati njeno življenje Martina Crimpa (2011). Leta 2014 je za svoje delo prejel nagrado Prešernovega sklada, istega leta pa je s kranjskim ansamblom na oder postavil poetično besedilo Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič; predstava, ena pomembnejših stvaritev sodobnega slovenskega gledališča, je prejela številne domače in mednarodne nagrade. Pod njegovim režijskim vodstvom je leta 2017 nastal avtorski projekt Stenica, ki je na 48. Tednu slovenske drame prejel Šeligovo nagrado ter nagrado občinstva. Istega leta je Lorenci prejel nagrado Evropske komisije za gledališče Premio Europa, najpomembnejše priznanje v evropskem gledališču. Žirija je v utemeljitvi zapisala, da je v tem "modrem režiserju" videla ustvarjalca "nove gledališke realnosti", ki je zaznamovala vse dobitnike te najvišje evropske nagrade za gledališče, med drugim tudi Petra Brooka in Harolda Pinterja.

MOJCA JAN ZORAN
Mojca Jan Zoran je gledališka kritičarka, teoretičarka in esejistka, kustodinja, avtorica radijskih dram; diplomirana filozofinja in literarna komparativistka z magisterijem iz filozofije ter specialistka menedžmenta. Delovala je kot samozaposlena na področju kulture, bila zaposlena na Ministrstvu RS za kulturo kot strokovna svetovalka za uprizoritvene dejavnosti in sistemske zadeve na področju kulture. Napisala je več deset radijskih dram, objavila več kot sto recenzij gledaliških predstav ter več deset strokovnih razprav in esejev o gledališču. Sodelovala je v žirijah domačih in mednarodnih gledaliških festivalov in bila selektorica več lutkovnih festivalov. Od avgusta 2014 do februarja 2022 je bila direktorica Slovenskega gledališkega inštituta in skupaj z ustanovitelji portala SiGledal glavna pobudnica vzpostavitve portala Kritika, prostora za referenčno kritiko, recenzije in refleksijo uprizoritvenih umetnosti. Od februarja 2022 je zaposlena na Ministrstvu RS za kulturo kot vodja sektorja za umetnost.

JETTE OSTAN VEJRUP
Jette Ostan Vejrup (1962) je študirala na Akademiji za gledališče v Århusu na Danskem in na Mednarodni gledališki šoli Jacquesa Lecoqa v Parizu ter zaključila oba študija v letih 1986 in 1988. Igrala je v različnih gledališčih v ZDA, Veliki Britaniji in na Danskem, med drugim je nastopala z britansko gledališko družbo Théâtre de Complicité, s katero je za uprizoritev Anything For a Quiet Life in za vlogo Gospe Petule prejela skupinsko nominacijo za britansko gledališko nagrado Laurence Olivier. Leta 1989 se je preselila v Slovenijo, kjer je sprva kot svobodnjakinja ustvarila številne pomembne vloge v mnogih slovenskih gledališčih, zlasti v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. Za vlogo Ženske v Handkejevih Železniških informacijah (Eksperimentalno gledališče Glej) je leta 1989 skupaj z Borisom Ostanom in režiserko Nevenko Koprivšek prejela Borštnikovo diplomo za posebne dosežke. Leta 2004 je postala stalna članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je prvič nastopila leta 1990 v naslovni vlogi Gombrowiczeve drame Ivona, princesa Burgundije, za katero je prejela Borštnikovo nagrado. Kasneje je v MGL interpretirala več vlog, med drugimi Fräulein Schneider v muzikalu Kabaret (za vlogo je dobila Borštnikovo nagrado), Olgo v Treh sestrah Čehova, Sladko Sue v muzikalu Sugar – Nekateri so za vroče, Fjoklušo v Nevihti Aleksandra Ostrovskega. Prejela je dve Dnevnikovi nagradi za izjemen umetniški dosežek na odru MGL, in sicer za naslovno vlogo v uprizoritvi Harper Regan (2011) ter leta 2018 za vloge Hipolite v avtorskem projektu Sen kresne noči, Levive v drami Življenje kot delo Hanoha Levina in Birgitte Mrak v kriminalni nadaljevanki Praznina spomina Barbare Zemljič. Leta 2020 je prejela nagrado Sklada Staneta Severja za Klitajmnestro (Ta nesrečni rod), Gospo Imeldo (Taka sem kot vi, rada imam jabolka) ter za več vlog v omnibusu Sedem dni in znanstvenem kabaretu 2020. Igrala je v več televizijskih nadaljevankah, med drugim v Teatru Paradižnik in Vrtičkarjih, ter sodelovala pri nekaj filmih, med drugim v Srečen za umret Matevža Luzarja. Leta 2021 je prejela Borštnikov prstan.