Po motivih drame Georga Büchnerja
Woyzeck
Produkcija VII. semestra študijskih programov dramska igra in gledališka režija
Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani
Na sporedu
Odpovedano
Premiera 24. januar 2022, Velika gledališka dvorana UL AGRFT
Predstava traja 1 uro 40 minut in nima odmora.
Režiser Žiga Hren
Prevajalka Mojca Kranjc
Dramaturginja Helena Šukljan
Kostumograf Claudi Sovrè
Scenografinja Maruša Mali
Oblikovalec svetlobe Domen Lušin
Oblikovalec zvoka Davor Lončar Petrovič
Koreografinja Lara Ekar Grlj
Izdelovalka mask Katarina Planinc
Producentka Mija Špiler
Mentorji
Dramska igra in gledališka režija prof. Branko Šturbej, Janusz Kica
Dramaturgija doc. dr. Blaž Lukan, prof. dr. Tomaž Toporišič
Jezik in govor izr. prof. dr. Katarina Podbevšek
Scenografija prof. mag. Jasna Vastl
Kostumografija prof. Janja Korun, doc. mag. Tina Kolenik
Zasedba
Woyzeck Jure Rajšp
Marija Julita Kropec
Andres Nejc Jezernik
Stotnik Mak Tepšić
Doktor Maks Dakskobler
Tamburmajor Domen Novak
Woyzeck je zadnja nedokončana drama nemškega dramatika, pisatelja, revolucionarja in političnega aktivista Georga Büchnerja (1813–1837). V svojem kratkem življenju je s svojimi uvidi, ki jih je pridobival z rigoroznim opazovanjem družbe, prepletal politiko, estetiko in znanost. Začasni čistopis oziroma fragment drame, povzete po resnični zgodbi lasuljarja Johanna Christiana Woyzcka, ki je leta 1821 iz ljubosumja ubil svojo ljubico Marie, še danes sproža številne interpretacije o človeški psihi, zlasti o vprašanju prištevnosti, in o pogosti kontradiktornosti medosebnih odnosov. Primer obsojenega Woyzcka je Büchnerju služil le kot izhodišče za ugledališčenje najneznatnejšega življenja z družbenega dna, s čimer je avtor pravzaprav zakoličil smer poznejšega naturalizma in verizma, kamor se vpisuje tudi lik umorjene Marie, ki bi jo v promiskuitetnosti in proaktivni seksualnosti le stežka postavili za moralni zgled patriarhalne družbe 19. stoletja. Carla Lowrey Drost trdi, da je Büchner skozi Marie izrazil svoj deterministični pogled na človeka, obenem pa je po tezi Roberta Gilletta želel popraviti tradicijo shematične tragičnosti ženske nasploh. Svet, kakršen se izrisuje v Woyzcku, je (kar še posebej velja za žensko perspektivo) popolnoma izpraznjen, temačen in krut – lahko v takšnem svetu sploh obstaja karkoli dobrega?